Kolezija

In potem... smo kar odšli vandrat naokrog. Še najbliže je bila Kolezija in prikupen parkec z otroškimi igrali. Matevž je zajahal rumenega osla in prizor je bil prelep, da ga ne bi zabeležili na video trak. Spotoma nam je princ na rumenem oslu še razložil svoj pogled na geto - pravi pa, da v Ljubljani ne morem govorit o kakšnem getu. Še! Meni namreč, da 'stvari' gredo v smeri, ko bi kakšna mestna četrt lahko postala dovolj izolirana, da bi ji pripisali lastnosti geta. Ni minilo dolgo, ko se nam je pridružila še Anja, ki se je ravno potepala s svojo psičko. V marsičem je menila podobno kot Matevž. Ko smo jo povprašali po ljubljanskih getih, pa je rekla, da če bi se že morala za kakšnega odločit, bi to bile Fužine, Rakova Jelša ali pa morda Tomačevo. Menda se tako 'govori'. :-) Kolezija pa nikakor ne! Dan zares ni bil preveč prijazen, tako da smo se odločili pobegniti na varno.